Nekaj nasvetov glede fotografiranja hrane

Vsakemu od nas se kdaj pocedijo sline ob dobri fotografiji dobrot. Nekater od fotografij nam vzbudijo tudi podzavsetne občutke ali pa obudijo oddaljene spominie. Spominjamo se na primer svojega otroštva, obiska pri babici, mize na katero nam je postregla z okusnimi domačimi piškoti ali pecivom… No, pravzaprav je namen dobre (predvsem komercialne) fotografije vzbuditi v človeku cel nabor pozitivnih občutkov, ki imajo svoj namen – da se s sliko poistovetimo in konec koncev kupimo blago, ki nam ga ponujajo. Seveda je to narejeno prefinjeno in ob dobri fotografiji hrane lahko uživamoprav tako, kot bi to hrano dejansko zaužili. Ker je vizualni učinek pri hrani tako pomemben, je fotografija hrane postala umetnost, ki se lahko kosa tudi z vrhunsko kuho. Kot pri slednji je tudi s fotografijo tako, da je potrebno poznati kar nekaj osnovnih pravil, in ko jih obvladamo do obrtniškr perfekcije se lahko posvetimo kreativi. Ampak o tem bom pisal v kakšnem drugem prispevku, tukaj bi rad predstavil le nekaj nasvetov, ki ne zahtevajo preveč energije in ki lahko brez pretiranega napora izboljšajo vaše fotografije hrane. Na splošno lahko to razdelimo na dve področji, ki v komercialni fotografiji pogosto zahtevata dva človeka. Prva je fotograf, ki ima kontrolo nad osvetlitvijo, kotom snemanja, itd. Druga pa je aranžer, ki hrano pripravi, da zgleda okusna in privlačna, ter skrbi za to, da scena vedno taka, kot želi naročnik. Vloge so tukaj včasih malo pomešane, ampak v našem primeru bomo vse te ljudi združili v eno osebo – vas. Kaj torej storiti za izboljšanje vaših fotografij, pa ne glede, ali malo bolj ambiciozno fotografirate domače dobrote ali pa bi radi z mobilnikom posneli mikaven in okusen obrok v restavraciji.

1. Kreiranje scene
Seveda ste pri fotografiji hrane v restavraciji precej omejeni glede tega, ampak nekaj pa vseeno lahko storite, lahko umaknete moteče elemente, ki jih ne želite na sliki, morebiti aranžirate krožnik, solnico, pribor v tako kompozicijo kot si jo želite, izberete kot fotografiranja. Vse našteto velja tudi za domače okolje, le da imate tam verjetno malce več možnosti in časa, ker vas morda ne priganjajo prijatelji, ki bi planili po večerji, vi pa jim premikate stvari po mizi. V kompozicijo vključite vse potrebno, da bo scena zgledala naravno, pazite na detajle, kot so  linije pribora, pomožni objekti, kot so prtiči…predvsem pa skušajte v samo sliko zajeti občutek, kaj je pravzaprav glavni objekt in da je scena podrejena temu. Lajhko uporabimo svetlo ali temno sceno, o tem bom pisal malo nižje.

2. Kompozicija
Ko fotografirate hrano, lahko uporabite princip “od zgoraj” in zajamete sliko popolnoma z vrha, tam vam ni potrebno skrbeti za selektivno ostrino, ampak se lahko bolj posvetite sami razporeditvi elementov. Drug način zajema oziroma kota snemanja je seveda klasični  – torej, da se postavite nekje 30-45 stopinj od ravnine. Tukaj imate pri zrcalno refleksnih kamerah več možnosti, ker imajo pri odprti zaslonki plitvo globinsko ostrino in lahko na ta način dobro izolirate glavni objekt od pomožnih. Osnovnejše kompakte ali mobilne kamere tega ponavadi ne omogočajo v taki meri in so primernejše za fotografiranje “od zgoraj”. Ni pa to pravilo.

 

3. Izrez
Približajte se objektu! Ne boljte se zožati vidnega polja, nikjer ne piše, da mora biti na fotografiji cel krožnik ali skodelica od roba do roba. S tem se tudi izognete neželjenim stvarem v ozadju, prav tako pa je pri bližnjem posnetku globinska ostrina plitvejša in s tem lažje izoliramo in poudarimo glavni objekt.

 

4. Osvetlitev
Dnevna svetloba je odlična pri fotografiranju hrane, sploh če imamo delovno površino oziroma mizo blizu okna. Močna in direktna sončna svetloba je seveda pretrda, zato v takem primeru okno zagrnemo z zaveso, ki prepušča večino svetlobe, predvsem pa jo zmehča, da sence niso tako ostre. Če hočemo da hrana zgleda okusna in privlačna moramo poudariti njeno strukturo. To pa v praksi pomeni, da svetloba večinoma pada od zadaj. Ko smo to osvojili, se lahko odločimo za temno ali svetlo sceno. Pri slednji skušamo imeti okolico kar se da v svetlih tonih in tudi ozadje je zelo svetlo, pravzaprav v veliko primerih kar belo in preosvetljeno. Pozornost gledalca je tukaj na razliki med objektom in njegovimi barvami ter belino, ki ga obkroža. Pri temni sceni pa želimo vse v bolj mračnih tonih, le objekt je deloma osvetljen in fokus sloni na osvetlitvi tega objekta. Ta osvetlitev je primenejša za sceno, ki ima bolj rustikalni princip.