Cirkus
Zgodilo se je čisto blizu vas. Nekega dne je okolico Ljubljane obiskal potujoči cirkus. Pa ne tak velik kot smo ga vajeni. Bil je prav prisrčen, sestavljalo ga je nekaj tovornjakov, nekaj starih avtodomov in prikolic. Okoli skromnih domovanj se je podilo par otrok, ki verjetno niso hodili v nobeno šolo in so se počasi uvajali v družinski posel. Niso imeli niti ene eksotične živali, imeli pa so klovna, ki je bil hkrati tudi direktor in lastnik. In imeli so tudi artistke na trapezu in pa drznega akrobata na motorju. Ta je izvajal vragolije in izvabljal krike občinstva, ko se je zdelo, da se upira silam težnosti in bo že nasledni trenutek nesreča. Seveda so imeli tudi vrtiljak za najmlajše in pa stojnice s pokovko. Po dobrem tednu pa so potešili radovednost okoliških prebivalcev in lepega jutra odšli. Za njimi so ostale luknje v travi in pohojeno žaganje.
Prekmurski romi
Obiskali smo jih neko sončno spomladansko soboto. Prišli smo s povabilom, da nam razkažejo njihovo vas, na katero so ponosni in da fotografiramo ta njihov življenski stil. Toliko sreče težko vidiš na kupu. Odrasli so modrovali in govorili svoje zgodbe, otroci pa so radovedno skakali pred objektiv in hiteli pogledati, kaj je nastalo. Malo starejše mladenke so se prav tako spogledljivo nastavljale kameri in posebej za to priložnost oblekle najboljše obleke. Nekatere so imele kar pravo opravo kot jo uporabljajo trebušne plesalke…
Zavod za oskrbo na domu
Nekega dne me je znanka povabila k sodelovajnu pri kreaciji koledarja za Zavod za oskrbo starejših na domu. Želeli so podati zgodbo s portreti svojih oskrbovancev, ki kljub starosti še vedno želijo živeti svoje življenje in namesto odhoda v DOS raje živijo doma. Ideja mi je bila takoj všeč. Obiskali smo jih kar nekaj in rezultat tega dela je bil lep koledar. Za zaključek so mi v zavodu pomagali organizirati razstavo v ljubljanski galeriji Kresija, ki jo je odprl župan Janković.
Brivec
Pantar. Tako se namreč piše brivec in frizer iz Šentvida pri Ljubljani. No, sedaj je v pokoju in lokal je zaprt. Bil pa je to klasični primestni frizer in brivec stare šole. Takih ne delajo več. V njegovi “ordinaciji” je vedno dišalo po razkužilu in toaletni vodici. Že kot mulca me je oče vedno peljal k njemu, ko so mi začeli lasje rasti čez oči. Lepo si se usedel na enega izmed udobnih stolov in med opazovanjem ostalih “sotrpinov” čakal, kdaj boš na vrsti. Tako so ga obiskovale cele generacije iz bližnje okolice.
