Svet okoli nas je več ali manj pisan. Vsaj tako ga dojemamo živa bitja (nekatera tako, druga drugače). Kaj pa pravzaprav vidimo in kako gledamo? Če se za začetek omejimo na fizikalne lastnosti svetlobe – kar zaznamo s človeškimi očmi in imenujemo vidimo »vidno svetlobo«, je elektromagnetno valovanje od približno 400 do 700 Nm. Ta del valovanja naše oči dojemajo kot svetlobo. Le ta pa je z višanjem ali nižanjem frekvence zvezno »razdeljena« na barvne odtenke.
Tako najdemo na spodnjem koncu vidnega spektra vijolično svetlobo (cca 400Nm), na drugem robu vidnega spektra pa se nahaja rdeča svetloba (cca 700 Nm). Vmes pa vse ostale barve »mavrice«. Naše oči so zaradi genetske zasnove prikrajšane za druge barve, kot je na primer infrardeča (IR) ali ultravijolična (UV). Nekatere živali imajo v očeh receptorje tudi za to sevanje. To jim pomaga npr. pri zalezovanju plena ali skrivanju pred plenilci.
Res vidimo, kar vidimo?
Seveda je občutek neke barve predvsem manifestacija naših možganov, ki električne impulze iz očesne mrežnice pošilja našemu »procesorju«, torej možganom. V očesni mrežnici imamo na določene barve občutljive celice, ki jim rečemo čepki in paličice – čepki so treh vrst in so zaslužni za dojemanje barv kot so rdeča, zelena in modra (RGB). Vsi vmesni odtenki pa so kombinacija intenzitete teh barv – podobno tako deluje tudi senzor kamere. Paličice pa so po drugi strani bolj namenjene sami svetlobi (svetlo-temno) in na barve niso občutljivi, uporabljamo jih pri nizki osvetlitvi in posledično takrat tudi ne vidimo tako bogate palete barv. Vse je nekako sivo. Pri polmraku tako težko razločimo barve predmeta in ne razlikujemo dobro, ali je obarvan rdeče ali zeleno.
Ker je dojemanje svetlobe odvisno od naših možganov, ki se čudovito prilagajajo različnim situacijam, je seveda težko graditi nek standard na podlagi subjektivnega dojemanja. Zato so za potrebe reprodukcije razvili numerične standarde, ki temeljijo na fizikalnih lastnostih. Tak standard je npr. vgrajen v vsako digitalno kamero. To pa se razlikuje od naših občutkov. Zato smo nemalokrat presenečeni, ko gledamo čudovite barve v naravi, posneta slika pa je nekako sprana ali pa po drugi strani prenasičena z barvami.
Pozabljamo, da je senzor stroj, ki dojema valovno dolžino svetlobe VEDNO ENAKO z matematično natančnostjo. Možgani pa se prilagajajo razmeram in spreminjajo ta občutek. Kot primer lahko vzamemo situacijo, kjer smo obkroženi z rahlo rdečkasto svetlobo (klasična žarnica na žarilno nitko). Pod to svetlobo se nam list npr. papirja zdi bel tako kot bi moral biti, posnet s kamero pa bo deloval rožnato. Možgani so našli novo SREDINSKO REFERENCO ZA BELO in tako jo tudi dojemamo – kot belo. Vidimo torej, da se na naše oči ne moremo znašati pretirano.