Avtoportret – Janez Puhar
Foto:Tina Kosec/BOBO
Janez Puhar sicer ni splošni izumitelj fotografije in je gradil na že znani dagerotipiji. Razvil pa je svojstven postopek in bistveno pocenil izdelavo ter precej skrajšal čas ekspozicije. Letos mineva okrogli jubilej in sicer 210 let od njegovega rojstva in 160 let od njegove smrti (26. avgust 1814, Kranj – 7. avgust 1864 Kranj)
Puharotipija / Heliotipija
Puhar je pri svojem fotografskem delu uporabljal le material, ki je bil poceni in ga je bilo mogoče dobiti povsod: steklene plošče, brom, žveplo, jod, živo srebro in alkohol. Okril je postopek fotografiranja na stekleno ploščo, katero je prevlekel s tanko plastjo žvepla in jo nato izpostavil jodovim param. Izdelek je nato fiksiral v alkoholu. Za to imamo več imen: puharotipija, heliotipija, hyalotipija, svetlopis, prosojna dagerotipija na steklo. Izuma žal ni mogel predstaviti javnosti, ker ga ni znal poenostaviti in zaradi strupenosti le-tega. Ekspozicijski čas je bil veliko krajši kot pri poizkusih sodobnikov – le petnajst minut. Puharotipija se od ostalih sorodnih izumov razlikuje po postopku izdelave, ki je strupen. Šlo je za enostopenjski postopek. Pri tem je na steklo nastala latentna slika (negativ), ki se je že razvijala pod parami. Puhar je odkril, da se odslikava pozitiv, če tako sliko podložimo s temno podlago. Pri tem obstaja le en sam original.
Puhar je tako naredil velik, pionirski prispevek za zgodovino fotografije. Uporabljal je že obrat emulzije in zatemnitev zadnje strani fotografije. V uradnih krogih ne velja za izumitelja dagerotipije na steklo, zanjo priznavajo Abla Niepca De St. Victorja, vendar sta oba izumitelja delala nevedoč eden za drugega. Puharjeva dela hrani Narodni muzej v Ljubljani.
Postopek
Na svetlem je Puhar očistil majhno ploščo iz navadnega stekla. Nato je prižgal žvepleno svečko, ki je bila njegova posebnost. Žveplu je primešal mastiks, naravno smolo, ki je lepljiva in se topi v alkoholu ali etru. S to mešanico je prepojil košček ločkovega stržena, ki je bil gorljiv. Tako narejeno svečko je vložil v ozko kovinsko cevko, ki je prepuščala dovolj zraka za gorenje. Izparine žvepla so se dvigale in prekrile stekleno ploščo, ki jo je Puhar držal nad plamenom. Plošča se je prekrila z bisernobelo prevleko, v prosojni svetlobi je bila modrikastordeča.
V zamračenem prostoru je s prosojno plastjo žvepla prekrito stekleno ploščo izpostavil jodovim param. Tako pripravljeno stekleno ploščo je vstavil v ležišče na hrbtni strani kamere. Na svetlem si je Puhar izbral motiv. S premičnim delom ozadja fotografske kamere je naravnal ostrino. Nato je živo srebro vlil v kovinsko posodico in jo položil na kovinsko dno svoje kamere. Živo srebro je segreval, da je začelo izparevati. Puharju je za objektiv služila za dve coli goriščne razdalje velika leča iz navadnega stekla.
V fotografski kameri je tako pripravljeno ploščo osvetljeval; na začetku minuto, pozneje pa le 15 sekund. Kemični proces, v katerem so se pare živega srebra ulegle na osvetljena mesta je tako začel potekati. Pri osvetlitvi se je več živega srebra usedlo na tista mesta na plošči, kamor je padlo več svetlobe. V kameri je nastala šibka slika na steklo. Prav zato je moral šibko živosrebrno sliko na žveplo-jodovi podlagi v zamračenem prostoru okrepiti z bromovimi parami. Tako dobljeno negativno sliko na steklu je fiksiral v alkoholu. Njegov fotografski postopek je bil suh fotografski proces, delal je le s parami in ni rabil kopeli. Ves postopek je trajal od 5 do 8 minut.
Dobil je negativ v lepem modrikastem tonu. Po Puharjevih navodilih so bile slike razstavljene na temnem ozadju, saj je le tako prepoznalo oko njegovo izvirno negativno sliko na steklu kot pozitiv. Slikovno plast je Puhar zavaroval s firnežem in stekleno ploščo s sliko zasukal tako, da je dobil pravo lego motiva od leve proti desni. To je bila tedaj, v dobi dagerotipije, katere pomanjkljivost je bila nepravilna lega motiva, izjemna novost. Sliko je s polaganjem še enega stekla in z lepljenjem robov dodatno zavaroval pred vlago in prahom. Vsaka slika na steklu je bila unikat.
Puhar je postopek ves čas izpopolnjeval. Pozneje je izraz helyotipija zamenjal z izrazom hyalotipija, kar pomeni slika na steklo ali svitlopis, pozneje svetlopis. Do danes ni še nikomur uspelo obnoviti njegovega postopka. Izumitelj Janez Puhar tako še vedno ostaja uganka.
Leta 1839 je John Herschel naredil prvi negativ na steklo ampak je bil njegov proces težko reproducirati. Slovenec Janez Puhar pa je izumil proces delanja fotografije na steklo leta 1841; javnosti je bila predstavljena 17 Junija 1852 v Parizu – Académie Nationale Agricole. Leta 1847, Nicephore Niépce bratranec, kemik Abel Niépce de St. Victor objavil svoj proces za izdelavo steklene plošče in za emulzijo uporabil beljak.
